Natečaj Noč pisanja 2021: Sanjam svet
Komu je natečaj namenjen?
Vsem generacijam! Natečaj je razdeljen na otroško in odraslo kategorijo.
Kakšna je tema?
Letos sanjamo svet, kot ga še ni. Sredi distopije snujemo lepšo prihodnost. V kakšen dan se želimo prebuditi, ko v jutru odgrnemo zaveso sanj? Navdih – Kosovelov stih Sanjam kraljestvo brez kralja.
Kako sodelovati?
Napišite, posnemite, narišite svojo vizijo sveta. Sprejemamo prispevke v pisni, slikovni, video, avdio, vonjski in tipni obliki, lahko pa tudi še kakšni po vaši domišljiji.
Kam in do kdaj poslati prispevke?
Na e-naslov nocknjige@gmail.com do 19. aprila 2021.
In potem?
Na Svetovni dan knjige in Noč knjige se nam obeta oddajanje v živo z gosti vesoljnega formata, med javljanji iz osrednjega studia pa bomo objavljali vaše najlepše prispevke. Posebej izvirna sanjanja sveta bomo nagradili s privlačnimi knjigami založbe Sanje.
Navdih iz zakladnice svetovne literature
ALDOUS HUXLEY: KRASNI NOVI SVET
(O otrocih, knjigah, vrtnicah in pogojevanju)
Negovalke so raztovorile otroke.
“Zdaj pa jih obrnite tako, da bodo videli cvetlice in knjige!”
Ko so negovalke obrnile otroke proti vrtnicam in knjigam, so takoj umolknili. Nato so se začeli plaziti proti šopom lepih barv, proti tem tako veselim in krasnim likom na belih straneh. Ko so se jim približali, je v dvorano posijalo sonce, ki se je bilo za hip skrilo za oblakom. Vrtnice so zažarele, kakor da bi v njih vzplamemenela nenadna strast; videti je bilo, kot da nov in globok pomen prepaja odprte strani knjig. Iz vrst plazečih se otrok je bilo slišati drobne razburjene krike, kar grulili in žvrgoleli so od veselja. Direktor si je pomel roke. “Izvrstno!” Saj je skoraj tako, kako da bi kdo to pripravil vnaprej.”
Otroci, ki so se plazili najhitreje, so že dosegli cilj. Drobne ročice so se negotovo iztegovale, se dotikale, grabile, smukale cvetne liste z vrtnic, ki jih je povečala svetloba, mečkali razsvetljene liste knjig. Direktor je počakal, da so bili vsi otročički srečno zaposleni. Nato je rekel: “Zdaj pa natanko pazite, kaj bo.” Dvignil je roko in dal znamenje.
Predstojnica, ki je stala ob stikalu na drugem koncu sobe, je pritisnila na majhen vzvod.
Sledila je huda eksplozija. Zatulila je sirena, tulila je čedalje bolj rezko. Zvonci so poplah še stopnjevali. Delali so tak hrup, da bi človek ponorel. Otroci so planili pokonci in zakričali. Njihovi obrazi so bili spačeni od groze.
“In zdaj,” je zavpil direktor (zakaj hrup je bil oglušujoč), “zdaj jim bomo ta nauk še močneje zabičali. Z blagim električnim šokom bomo poskrbeli, da ne bodo nikoli več pozabili nanj.”
Spet je zamahnil z roko in predstojnica je pritisnila na drug vzvod. Otroci so zdaj povsem drugače zajokali. V teh presunljivih, krčevitih krikih je bilo nekaj obupnega, malone blaznega. Njihova telesca so trzala in drevenela, njihovi udje so se premikali sunkovito, kakor da bi jih kdo vlekel za nevidne žice.
“Če bi hoteli, bi lahko ves ta del poda elektrificirali,” je kriče pojasnil direktor. “A to bo dovolj.” In dal je znak negovalki.
Eksplozij je bilo konec, zvonci niso več zvonili, tuljenje siren se je počasi polegalo, postajalo čedalje tišje. Odrevenela in trzajoča telesca so se sprostila in prejšnje ihtenje in kričanje malih blaznežev se je polagoma razblinilo; zdaj so se spet jokali tako, kakor pač jočejo prestrašeni otroci.
“Ponudite jim še enkrat cvetlice in knjige.”
Negovalke so ubogale, a brž ko so se otroci približali vrtnicam in zagledali pisane podobe muce in petelinčka in backa, so se zdrznili od strahu; takoj so spet glasneje zajokali.
“Kar opazujte jih,” je zmagoslavno rekel direktor, “opazujte jih!”
Knjige in glasen hrup, cvetlice in električni šoki – že v otroški duši je bilo to dvoje ostrašujoče povezano in po dvesto ponovitvah iste ali podobne nerazdružno spojeno. Kar je človek združil, tega narava ne more več razdvojiti.
ARHIV
Noč pisanja 2019
Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo
14 prispevkov na temo Noč s knjigo, ki so jih pod mentorstvom doc. dr. Ane Vogrinčič Čepič spisali študenti 1. letnika bibliotekarstva, informacijske znanosti in knjigarstva (in nekaj z drugih smeri).
Za vtise in misli se jim lepo zahvaljujemo!
Prispevki OŠ Alojzija Šuštarja (Zavod sv. Stanislava), učiteljica je Maja Sušin.
Svet po mojih merilih bi bil zame popoln. Ne bi dovolil revščine. Hrano bi razdelil med vse. Poskušal bi
urediti, da ne bi bilo več krivic. Ozemlje sveta bi razdelil tako, da bi glede na število prebivalcev vsak
dobil svoj del. Ljudje bi se smeli igrati, ne bi pa smeli ubijati, krasti in uničevati. Otroci bi še vedno
morali hoditi v šolo, ampak bi si lahko na začetku odločili, kakšno šolo bodo obiskovali. Vprašal bi se,
ali bi želel biti učitelj ali športnik ali avtomehanik ali morda zdravnik. Vsi, ki bi lahko delali, bi hodili v
službo.
Žiga Osredkar
Svoboda … Če bi bil svet po mojih pravilih, bi imeli mi, otroci, manj domačih nalog in šolskih
obveznosti. Posledično bi imeli tudi več prostega časa za igro in stvari, ki so nam všeč. Odrasli pa bi
domov iz služb prihajali prej in bi tako imeli več časa za svoje otroke. Če bi imeli manj obveznosti in bi
si bolje razporedili čas, bi bili bolj sproščeni, bi stvari delali bolj v miru. Več bi se pogovarjali in si zato
bolj zaupali. Kadar mi nihče ne diha za ovratnik, sem svobodna in ta občutek obožujem. Seveda
morajo obstajati tudi pravila, ki ljudem dovoljujejo in prepovedujejo najrazličnejše stvari. S tem
dosežemo svobodo, saj svoboda ne pomeni, da počneš le tisto, kar bi želel.
Ivana Ferjan
Če bi si svobodna izbirala svet, v katerem bi rada živela, bi postavila pravila, ki bi se jih res vsi držali,
saj bi vedeli, da je to dobro za vse. Prvo pravilo bi bilo spoštovanje: spoštovali bi naravo, jo varovali in
ne bi trpinčili živali. Tudi drug do drugega bi morali biti dobri, ne bi smeli krasti, prizadeti ali
spodbujati k nasilju. Denar ne bi določal, kdo se lahko zdravi ali šola … Skupne stvari bi skrbno čuvali.
Ljudje bi bili svobodni prav zaradi teh pravil, saj bi se zaradi njih počutili dobro. Svoboda je to, da se
držiš pravil ali pa jih kršiš, a na lastno odgovornost. Je pa tako, da se občutek svobode spreminja, če
ljudje sodelujemo. Zdi se mi, da že dva skupaj ne moreta biti vedno čisto svobodna. Če bi se na
primer nekdo peljal s kolesom nekoga, ki tega noče – ali bi bil ta še svoboden? Jaz se svoje svobode
najbolj zavem, ko sem pri babici in gledam bližnji hrib, ki je ves svetel od sončne svetlobe.
Mirjam Davida Vratuša
Če bi lahko ustvarila svoj, svoboden svet, bi izboljšala nekaj reči. Na mojem svetu ne bi bilo denarja. Vsak bi si lahko izbral stvari, ki bi jih hotel, ampak samo toliko, kolikor jih res potrebuje. Rada imam živali, zato bi jih po svetu svobodno hodilo veliko več. Tudi med ljudmi ne bi bilo nasilja, saj ne bi imeli razlogov zanj. Če bi se že rodili s potrebnim znanjem, nam niti ne bi bilo treba hoditi v šolo. Vendar svoboda ne pomeni samo, da počneš, kar se ti zljubi. Jaz se počutim svobodno, ko počnem stvari, ki jih imam rada, in so vsaj malo tudi koristne zame. Svobodna sem, ko se sprehajam v naravi ali pa berem, zraven skrkam limonado in se mi prav nikamor ne mudi. To je življenje!
Dora Rus
Nesvobodne nas dela denar. V mojem svetu pa bi služili tako, da bi delali dobro. Ves denar bi spravil na kup. Kdor bi naredil kaj zares velikega, bi prišel s tistim, ki mu je pomagal, in še vsaj eno pričo. Tisti, ki bi delal največ dobrega, bi bil najbogatejši. Ostali bi delali zastonj, a bi zastonj tudi dobili vse, kar bi zares potrebovali. Stvari, ki niso nujno potrebne – na primer avto v mestu, kjer je tudi javni prevoz –, pa bi morali kupiti.
Benjamin Brecelj
Prispevek Osnovne šole Zreče
Svoboda – Gabrijela Ravnjak, devetošolka
Prispevek Osnovne šole Majde Vrhovnik
Svobodni smo
Imam dolžnosti, a tudi pravice,
čeprav se včasih zdi, da so to vice,
ni tako, kot če je grozna vojna,
kjer svoboda je žal pokojna.
Ko svobodni smo kot ptica,
nasmejana so naša lica.
Tako naj bo za vedno,
ker je to veliko vredno!
Lina Dvojmoč, 7. a
Prispevki Osnovne šole Kidričevo
VESOLJE
Kaj je vesolje?
Kakšne barve je vesolje?
Kaj je v vesolju?
Vesolje ni planet,
vesolje ni stvar,
v vesolju so različne reči.
Vesolje je različne barve,
bele, modre, vijolične in črne,
pink, sive, rumene in zelene.
V vesolju so planeti, zvezde in kometi,
ampak največje in najlepše je Sonce –
je čudovita reč.
Nikola Anna Medne, 7. a
SVOBODA
Svoboda je vse,
kar človeku ugaja,
ga vstaja ter graja.
Svoboden je človek
kot ptiček na veji,
ki čivka in vriska
ter vrabčke lovi.
Svoboda pomeni vsem
nam veliko
in proč je ne damo,
niti za vse zvezde na nebu.
Lana Serdinšek, 7. a
VESOLJE
Vesolje je tisti pojem,
ki ga nihče ne razume.
Znanstveniki se cele dni
učijo in mučijo,
kaj bi to lahko bilo.
Nihče ne ve,
kdo vesoljci so in ali obstajajo.
Kaj če mi vesoljci smo,
to se vsi sprašujejo,
saj mi del vesolja smo.
Neja Kelc, 7. a
VESOLJE
Kaj je vesolje?
Vem, da je večje kot morje.
V vesolju je vse brezčasno,
v vesolju je veliko prazno.
V vesolje lahko gredo le nekateri ljudje,
ne pa tisti, ki rad domačo hrano je.
Astronavti gredo v vesolje z raketami,
a domov priletijo v nekakšni kovinski škatlici.
V vesolju so tudi neki stražarji,
ki ščitijo nas pred zunanjimi udari.
V vesolju je tudi vroče Sonce,
a to ne pomeni, da nam greje kuhinjske lonce.
Nazar Zinchenko, 7. a
PLUTON
Raketa je poletela.
Smo v letu 2019
in Slovenci ne gredo na Mars,
vendar na Pluton.
Pravim jaz čez nekaj let:
»Kdaj bomo spet šli na naš planet?
Tu smo že 20 let,
pa še sladoled je vroč.«
Tam sem zmrzovala
in sama zase jokala,
pa so mi naznanili,
da se vrnemo čez teden dni.
Ko smo se vrnili,
jaz vprašam,
katerega leta smo zdaj,
pa mi nekdo odgovori:
»3003, zakaj?«
Veronika Vera Muršec, 7. a
VESOLJE
Kaj je vesolje?
Je prastar prostor: teman in prostran,
celo bolj kot morje,
človeku je zmeraj neznan.
Morda je veselo,
morda je temačno,
morda v njem se skriva bitje,
jezno in lačno.
Ne vemo, kaj vse v vesolju živi,
morda v njem življenja sploh ni.
Morda pa po njem plavajo kiti,
takšni veliki, ki imajo dve niti.
A o eni stvari se strinjamo vsi,
da prava misel je samo moja:
vesolje temačno,
kot prihodnost je tvoja.
Gaj Bregant, 9. b
VESOLJE
Vesolje je neraziskan planet,
v katerem se da živet.
Ima veliko dimenzij,
ampak kaj se tam godi?
Polno stvari. Vprašanje pa je,
kdo tam živi,
kdo so in kaj počnejo tam.
So vesoljci, so
mutanti ali so taki kot mi?
So živali, ljudje ali čudaki?
So lepi, grdi ali čisto preveč napeti?
Vesolje ima polno stvari,
ki jih še dolgo ne bomo raziskali.
Tim Metličar Fric, 7. b
SVOBODA
Težko je pozabiti na stvari.
Ko poskušaš, vedno bolj boli.
Ko misliš, da delaš pravo stvar, ampak ne.
Poskušaš pobegniti, a kletka se zapre.
Duša postane ujetnica telesa,
vidi lahko samo skozi očesa.
Telo narekuje, kako in kam,
duša pa ne more niti pogledati vstran.
Kako je prišla tja, sama ne ve.
Mislila je, da v življenju dobro ji gre.
To pa je lahko dokaz,
da človek ima tudi drugi obraz.
Ko duša utaplja se vase,
se težko je zanesti nase.
Ne veš, ali zaupaš si ali ne,
če karkoli narediš, dovolj dobro je.
Telesu pa preprečiti ne gre,
saj usoda ob rojstvu se zapove.
Duša zaljubi se v nekoga,
za njo bi po svetu šla tudi bosonoga.
Ta oseba je nekdo,
ki pomagal mi bo.
Če imel bom kakšen dvom,
zaradi nje potrudil se bom.
Zdaj duša ne tava več v temi,
temveč s srcem se bori.
Osvobodi se temne noči,
od zunaj in od znotraj zažari.
Zdaj ponovno svobodna živi,
se z drugimi težavami bremeni.
Za vse, ki pa trpite, kot sem jaz,
obstaja nekdo, ki verjame v vas!
Danijel Červek, 9. b
VESOLJE
Na milijone zvezd
in tisoč kometov
z Zemlje opazujemo
in se sprašujemo,
kaj sploh je vesolje.
Asteroidi, planeti, osončje –
vse to sestavlja vesolje.
Na Luni skačemo
ter zemljo z neba opazujemo.
Na vesolje odgovarja veliko vprašanj,
a pravo je le eno samo,
ki nam še ni poznano.
Kaja Gojkošek, 7. b
Noč pisanja 2018
30 prispevkov na temo noč s knjigo, ki so jih pod metorstvom doc. dr. Ane Vogrinčič Čepič pripravili študenti bibliotekarstva, informacijske znanosti in knjigarstva na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Za objavo se jim lepo zahvaljujemo!
Letošnja bera prispevkov na temo Noč s knjigo:
Knjige so del mojega življenja
Noč knjige – Moja najboljša noč s knjigo
Spodaj si lahko ogledate lanske prispevke.
